Valframove plošče lahko razdelimo na vroče valjanje, toplo valjanje in hladno valjanje. Zaradi velike deformacijske odpornosti volframa navadni zvitki ne morejo v celoti izpolniti zahtev valjanja volframove pločevine. Uporabiti je treba zvitke iz posebnih materialov. Med zvijanjem je treba zvitke predhodno segreti. Glede na različne pogoje valjanja je temperatura predgretja {{0}} stopinj. Slepi vzorec je mogoče obdelati le, če je njegova relativna gostota (razmerje med dejansko gostoto in teoretično gostoto) večja od 90 % in je zmogljivost obdelave dobra, če je gostota slepega vzorca 92-94 %. Temperatura razcveta pri vročem valjanju je med 1350 in 1500 stopinjami, parametri deformacijskega postopka razcveta pa niso pravilno izbrani in gredica bo stratificirana. Začetna temperatura toplega valjanja je 1200 stopinj, debelina vroče valjane pločevine pa 8 mm, kar lahko po toplem valjanju doseže 0,5 mm. Zaradi velike deformacijske odpornosti volframove plošče se telo valja med valjanjem upogne in deformira, kar povzroči neenakomerno debelino plošče v smeri širine. Pri menjavi valjev ali mlinov lahko plošča poči zaradi neenakomerne deformacije različnih delov. Temperatura prehoda med plastičnost in krhkost pri plošči debeline 0,5 mm je še vedno sobna temperatura ali višja, plošča pa je krhka. List je treba zviti na 0,2 mm pri 200-500 stopinjah. V kasnejši fazi valjanja je volframova pločevina tanka in dolga. Da bi zagotovili enakomerno segrevanje pločevine, je pogosto prevlečen z grafitom ali molibdenovim disulfidom, ki ne le olajša segrevanje pločevine, temveč ima tudi mazalni učinek med obdelavo.